NA STEŽAJ ODPRTA VRATA

Bi moral biti leitmotif današnjega turizma. Predvsem tam, kjer ni neke industrije in kjer recesija kosi vse pred seboj. Govorimo o krajinah, gričih, in njihovih zidanicah in gorcah. Mogoče ne toliko o tistih novodobnih, povojnih kot tistih starih, ki so ostale še od dedovega deda in jo sedaj ded oskrbuje, da ostane za vnuke. Najraje seveda lesene, z zidano kletjo, ki so vzor današnji pasivni hiši, brez odvečnih naprav in termostatov. Ki ne rabijo nikogar in imajo vse same – voda se v štirno lovi iz strešin, wc je zelo naraven (na štrbunk). V bistvu vas sprašujemo, zakaj ti osamelci, ki se jim vrata odprejo, ko je treba v trtje ali košnjo pa potem jeseni, na kletarjenje ali pokušnjo, ne bi bolj oživeli? In zakaj je v enem stavku nek gospod na našem štantu preprosto rekel, da dokler so zidanice prazne, recesije ni? Ter zakaj dodajamo, da vse imamo, samo pogledati je treba z drugačnimi očmi? Biser do bisera posejan po prisojnih pobočjih gričev, a brez luči v oknih v poletni noči. Zato vzklik – odprite njihova vrata na stežaj! Ljudje iščejo izkušnjo, ne luksuz… In ne preobilice pijače in hrane. Skromnost, po starem. To je prihodnost.

TIME OFF

Kot intermezzo le preblisk – včasih delo ni le delo ampak tudi užitek. Če naletiš na zidanico v Beli krajini, ki meri leta v stoletjih, potem je to arhi-terna in idej je polno, kaj bi z njo in  iz nje, moderno, a s tradicijo v mislih. No ni nujno, da greste ravno na predporočno “probo”, za kar so med drugim uporabljali “hise”. Male hišice niso slaba ideja za kratek športni oddih, kljub temu, da so bile skozi čas namenjem še čemu drugemu, predvsem nešportnemu udejstvovanju v sklopu vasi. Na predlagan način bi spet ponovno zaživele. Samozadostno, divje in stran od civilizacije. Samo arhitektura, narava in vi – take off v pravem smislu besede. Ni to kar iščemo?