Bi moral biti leitmotif današnjega turizma. Predvsem tam, kjer ni neke industrije in kjer recesija kosi vse pred seboj. Govorimo o krajinah, gričih, in njihovih zidanicah in gorcah. Mogoče ne toliko o tistih novodobnih, povojnih kot tistih starih, ki so ostale še od dedovega deda in jo sedaj ded oskrbuje, da ostane za vnuke. Najraje seveda lesene, z zidano kletjo, ki so vzor današnji pasivni hiši, brez odvečnih naprav in termostatov. Ki ne rabijo nikogar in imajo vse same – voda se v štirno lovi iz strešin, wc je zelo naraven (na štrbunk). V bistvu vas sprašujemo, zakaj ti osamelci, ki se jim vrata odprejo, ko je treba v trtje ali košnjo pa potem jeseni, na kletarjenje ali pokušnjo, ne bi bolj oživeli? In zakaj je v enem stavku nek gospod na našem štantu preprosto rekel, da dokler so zidanice prazne, recesije ni? Ter zakaj dodajamo, da vse imamo, samo pogledati je treba z drugačnimi očmi? Biser do bisera posejan po prisojnih pobočjih gričev, a brez luči v oknih v poletni noči. Zato vzklik – odprite njihova vrata na stežaj! Ljudje iščejo izkušnjo, ne luksuz… In ne preobilice pijače in hrane. Skromnost, po starem. To je prihodnost.
U'N'A - You 'and' Architecture 